← Vsi članki

Presenetljive povezave v našem telesu

Zakaj mesto, kjer boli, ni vedno edino mesto, ki ga je smiselno pogledati?

Napeta čeljust, ponavljajoči se glavoboli, napihovanje, boleč vrat, občutek zategovanja v kolku ali bolečina v stopalu se na prvi pogled zdijo precej lokalne težave. Toda človeško telo ne deluje kot zbirka ločenih delov.

Sklepi, mišice, živčevje, dihanje in posturalni nadzor se med seboj nenehno prilagajajo. Sprememba na enem mestu zato lahko vpliva na način, kako se obremenjuje drugo področje.

Pri teh povezavah sodelujejo tudi fascije — vezivna tkiva, ki obdajajo in povezujejo mišice ter druge telesne strukture. Omogočajo drsenje med tkivi in sodelujejo pri prenosu mehanskih sil, zato je pri razumevanju gibanja in napetosti smiselno pogledati tudi odnose med sosednjimi področji telesa.

To še ne pomeni, da je mesto simptoma nepomembno – niti da moramo za vsako bolečino iskati nek oddaljen »skriti vzrok«. Pomeni pa, da je včasih smiselno pogledati širšo sliko.

Čeljust, vrat in glavobol

Dober primer je temporomandibularni oziroma čeljustni sklep.

Pri ljudeh s temporomandibularnimi motnjami raziskave pogosto ugotavljajo tudi spremembe v vratnem predelu. Sistematični pregled je pokazal klinično pomembno povezanost med prizadetostjo čeljusti in vratne hrbtenice, pri osebah s TMD pa so med drugim našli zmanjšano gibljivost vratu in spremenjeno občutljivost za bolečino.

Povezava med vratom in glavobolom pa ima tudi zelo konkretno nevroanatomsko podlago.

Senzorični oziroma nociceptivni signali iz področja glave in struktur zgornjega dela vratne hrbtenice se srečujejo v tako imenovanem trigeminocervikalnem kompleksu. Ta konvergenca pomaga razložiti, zakaj se lahko bolečina, ki izvira iz zgornjih vratnih struktur, zazna tudi v glavi in zakaj se pri nekaterih glavobolnih sindromih prepletajo simptomi glave in vratu.

Zato pri človeku z glavobolom ali izrazito napeto čeljustjo ni nenavadno pogledati tudi vrat, zatilje, položaj glave in način dihanja.

Ne zato, ker bi bil vrat nujno »vzrok glavobola«, ampak zato, ker ti sistemi med seboj funkcionalno sodelujejo.

In kaj imata s čeljustjo skupnega dihanje in medenica?

Tu postanejo stvari bolj zanimive – in tudi nekoliko manj črno-bele.

V terapevtski praksi lahko pri ljudeh, ki močno stiskajo čeljust ali zobe, pogosto opazimo tudi splošnejši vzorec mišične pripravljenosti: napet vrat, dvignjena ramena, manj sproščeno dihanje, povečano napetost trebušne stene ali medeničnega področja.

Iz tega seveda ne moremo kar avtomatično sklepati, da napeta čeljust neposredno povzroča napete kolke ali medenično dno.

Bolj smiselno je govoriti o možnem globalnem vzorcu mišičnega tonusa, drže in odzivanja živčnega sistema.

Pomemben del te zgodbe je dihanje.

Glavna dihalna mišica, diafragma, se med dihalnim ciklom giblje usklajeno s trebušno steno in medeničnim dnom. Raziskave potrjujejo funkcionalno sodelovanje diafragme in mišic medeničnega dna, čeprav sama dihalna vadba ni nadomestilo za specifično vadbo medeničnega dna pri njegovih motnjah.

Tako lahko človeka opazujemo ne samo kot:

čeljust, ki je napeta,

ampak kot celoten vzorec:

čeljust – vrat – prsni koš – dihanje – trebušna stena – medenično dno.

Ne kot preprosto verigo vzroka in posledice, temveč kot sistem, v katerem se posamezni deli med seboj prilagajajo.

Kaj pa boleč kolk in star zvin gležnja?

Pri spodnjih okončinah je povezavo med oddaljenimi deli še nekoliko lažje razumeti.

Predstavljajmo si človeka, ki je pred leti močno zvil desni gleženj.

Bolečina je že zdavnaj izginila, vendar je gibljivost gležnja pri gibu kolena naprej nad stopalom ostala nekoliko zmanjšana.

To se morda zdi nepomembno.

Toda pri vsakem koraku, počepu, teku ali hoji po stopnicah mora telo najti način, kako manjkajoče gibanje nadomestiti.

Raziskave kažejo, da omejena dorzalna fleksija gležnja lahko spremeni biomehaniko kolena, kolka in celo gibanje medenice. Pri nekaterih gibalnih nalogah so opisane spremembe v upogibu kolena, položaju kolena, gibanju kolka in medenice.

Če to ponovimo nekaj tisočkrat dnevno, postane razumljivo, zakaj pri bolečini v kolku ni vedno smiselno pogledati samo kolka.

Včasih je vredno pogledati tudi:

stopalo → gleženj → koleno → kolk → medenico.

In seveda velja tudi obratno: način, kako človek nadzoruje kolk in medenico, vpliva na obremenjevanje spodnjega dela noge in stopala.

Telo se torej ne obnaša kot zbirka rezervnih delov

V medicini in rehabilitaciji se za takšne odnose pogosto uporablja koncept kinetične verige.

Gibanje enega segmenta vpliva na položaj in obremenitev segmentov nad in pod njim.

Vendar niso vse povezave v telesu biomehanske.

Nekatere so predvsem nevrološke.

Druge so povezane z dihanjem in uravnavanjem znotrajtrebušnega tlaka.

Spet druge z mišičnim tonusom, senzoričnimi informacijami, ravnotežjem in načinom, kako se telo odziva na stres.

Prav zato je zanimivo vprašanje:

Kaj se zgodi, če človeka ne pogledamo samo skozi njegov simptom, ampak skozi način, kako se organizira kot celota?

Kje v to zgodbo vstopi kraniosakralna terapija?

V biodinamični kraniosakralni terapiji se pri obravnavi ne orientiramo zgolj na mesto težave.

Pozornost se vedno znova vrača tudi na organizacijo celote in sredinske odnose telesa.

Franklyn Sills v svojem biodinamičnem modelu opisuje več organizacijskih sredin oziroma midlines, med njimi tako imenovano primal midline. V terapevtskem jeziku lahko zato govorimo o nekakšnih glavnih organizacijskih oseh oziroma težiščnicah, skozi katere opazujemo odnos med posameznimi področji:

glava in kranialna bazavrathrbtenicakrižnica
čeljust in podjezično področjevratprsni koš
prsna diafragmatrebušna votlinamedenično dno
medenicakolkikolenastopala in stik s podlago

Te osi niso anatomski »trakovi«, po katerih bi potovala napetost.

So predvsem način, kako pri obravnavi spremljamo odnose med posameznimi deli in celotno organizacijo telesa.

Terapevt tako ves čas nekoliko spreminja perspektivo: enkrat posluša lokalno področje, nato njegov odnos do večje osi in nato ponovno celoto.

Kot vrv, ki je zasukana na več mestih

Morda si telo najlažje predstavljamo kot dolgo vrv.

Če jo na več mestih zasukamo, lahko poskušamo vsak zasuk popravljati posebej.

Lahko pa najprej pogledamo, kje je njena glavna os, kje je največ napetosti in kako so posamezni zasuki povezani med seboj.

Ko vrv ponovno dobi več prostora, se lahko začnejo nekateri manjši zasuki spreminjati brez neposrednega poseganja v vsakega posebej.

To je seveda prispodoba in ne opis fiziološkega mehanizma.

Zelo lepo pa ponazori biodinamični način razmišljanja: telo ni nekaj, kar terapevt od zunaj »popravlja«, temveč živ sistem, ki se ves čas prilagaja in reorganizira.

Pri dojenčku lahko spremembe opazimo zelo hitro

Dojenček je lep primer telesa, katerega gibalni in posturalni vzorci se še intenzivno oblikujejo.

Predstavljajmo si dojenčka, ki glavo skoraj vedno obrača v eno smer.

Če pogledamo samo vrat, vidimo omejeno rotacijo.

Če pogledamo celoto, lahko opazimo tudi položaj trupa, medenice, način ležanja, oblikovanje glavice, uporabo rok ter morebitno preferenco ene strani pri hranjenju.

Ko otrok začne glavo lažje obračati tudi v drugo smer, se spremeni njegov stik s podlago. Začne gledati na drugo stran, drugače uporabljati roke, drugače obračati trup in dobivati nove senzorične ter motorične informacije.

V praksi nam otrok lepo pokaže osnovno načelo: ko se spremeni en pomemben del njegovega gibalnega vzorca, lahko začne drugače organizirati tudi preostanek telesa.

Kaj pa odrasel človek in sinusi?

Vzemimo še povsem drugačen primer.

Oseba ima občutek pritiska v obrazu, zamašen nos, glavobole in ponavljajoče se težave s sinusi.

Tu je najprej pomembna jasna meja.

Kronični rinosinusitis je vnetna bolezen nosu in obnosnih votlin. Če simptomi trajajo dlje časa, to seveda zahteva ustrezno medicinsko oziroma ORL oceno; diagnoza temelji na simptomih in objektivnih znakih vnetja. Kraniosakralna terapija tega diagnosticiranja ali zdravljenja ne nadomešča.

Toda tudi pri človeku z medicinsko obravnavanimi težavami s sinusi lahko terapevt opazuje širšo sliko:

Kako človek diha?

Kakšna je gibljivost prsnega koša?

Kako napeti so vrat in čeljust?

Kako drži glavo?

Ali večinoma diha skozi usta?

Kako se celoten predel obraza in vratu odziva na dotik in počitek?

Zanimivo je, da se raziskuje tudi osteopatska manualna obravnava pri kroničnem rinosinusitisu. Študija iz leta 2025 je opisala takojšnje zmanjšanje nekaterih simptomov, kot so občutek nosne zapore, postnazalno zatekanje in obrazni oziroma sinusni pritisk, po osteopatski manualni obravnavi.

Za nas je zato pri tem primeru zanimivejše drugo vprašanje.

Ne:

»Kako s kraniosakralno terapijo odpremo sinuse?«

ampak:

»Kako lahko človeka s temi težavami obravnavamo kot celoto, ob tem pa spoštujemo medicinsko diagnozo in zdravljenje?«

To je bistvena razlika.

Od stopala do glave – in od glave nazaj do stopala

Če sedaj povežemo vse primere, dobimo precej zanimivo sliko.

Pri enem človeku lahko stara omejitev gležnja sodeluje pri spremenjeni obremenitvi kolena in kolka.

Pri drugem se prepletajo čeljust, vrat in glavobol.

Pri tretjem opazimo izrazit globalni vzorec mišične napetosti, spremenjeno dihanje in manj sproščeno medenično področje.

Pri dojenčku lahko sprememba načina obračanja glave hitro spremeni način, kako uporablja preostanek telesa.

In pri človeku s težavami v področju obraza in sinusov lahko ob medicinski obravnavi pogledamo tudi širšo organizacijo dihanja, vratu, čeljusti in prsnega koša.

To ne pomeni, da ima vsaka težava skriti vzrok nekje drugje.

Pomeni pa, da mesto simptoma ni vedno celotna zgodba.

V kraniosakralni terapiji zato ne iščemo nujno ene strukture, ki je »kriva« za težavo.

Vračamo se k celoti, sredini in glavnim organizacijskim odnosom telesa.

In velikokrat se ob tem zgodi nekaj zelo preprostega:

ni treba odviti vsakega vozla posebej.

Ko se spremeni osnovni vzorec, začne telo iskati nove možnosti samo.

Stres, živčni sistem in povezave v telesu

Na povezave v telesu vpliva tudi naše doživljanje stresa. Ko smo dalj časa na preži, lahko nezavedno stiskamo čeljust, dvigujemo ramena ali zadržujemo dih, stres lahko spremeni našo celotno hormonsko sliko in še bi lahko naštevali. Živčni sistem tako sodeluje pri oblikovanju širšega vzorca napetosti: posamezna področja se odzivajo skupaj, v skladu s tem, kako doživljamo sebe in svoje okolje.

V biodinamičnem kraniosakralnem pristopu Franklyna Sillsa zato pozornost namenjamo tudi občutku varnosti, umiritvi in kakovosti terapevtskega stika. Napetost razumemo v kontekstu prilagoditev celotnega človeka. Namen terapije je ustvarjati pogoje, v katerih lahko zaščitni vzorci dobijo več prostora za spremembo — ob spoštovanju lastnega ritma telesa.

Trojni model avtonomnega živčnega sistema — »Triune Autonomic Nervous System«

V biodinamičnem kraniosakralnem pristopu se pri razumevanju teh odzivov opiramo tudi na polivagalni model, ki ga v svoje poučevanje vključuje Franklyn Sills. Ta opisuje, kako se glede na doživljanje varnosti ali ogroženosti spreminjajo naši načini povezovanja, pripravljenosti na odziv in zaščitnega umika. Telesnih napetosti zato ne opazujemo le kot lokalnih pojavov, temveč tudi v odnosu do stanja celotnega človeka.

Viri in strokovno ozadje

Bartsch T, Goadsby PJ. The trigeminocervical complex and migraine: current concepts and synthesis. Curr Pain Headache Rep. 2003.

Cuenca-Martínez F. et al. Craniocervical and cervical spine features of patients with temporomandibular disorders: a systematic review and meta-analysis. J Clin Med. 2020.

Taylor JB et al. Ankle dorsiflexion affects hip and knee biomechanics during landing. Sports Health. 2022.

Bø K et al. Can you breathe yourself to a better pelvic floor? A systematic review. Neurourol Urodyn. 2023.

Ellwood J, Draper-Rodi J, Carnes D. The effectiveness and safety of conservative interventions for positional plagiocephaly and congenital muscular torticollis: a synthesis of systematic reviews and guidance. Chiropr Man Therap. 2020.

Fokkens WJ et al. European Position Paper on Rhinosinusitis and Nasal Polyps 2020. Rhinology. 2020.

Sills F. Craniosacral Biodynamics, Volume Two: The Primal Midline and the Organization of the Body. North Atlantic Books; 2003. Koncept »midline« je tu naveden kot del biodinamičnega kraniosakralnega modela, ne kot uveljavljen medicinski anatomski koncept.

Zügel M. in sod. (2018). Fascial tissue research in sports medicine: from molecules to tissue adaptation, injury and diagnostics: consensus statement. British Journal of Sports Medicine.

White K. (2011). An Interview with Franklyn Sills.

Franklyn Sills: Craniosacral Biodynamics — program izobraževanja na Nizozemskem. Razdelek »Trauma Resolution Skills: Seminar Two« vključuje Porgesov model trojnega avtonomnega živčnega sistema.

Chitty J. Introduction to the Polyvagal Theory / Triune Autonomic Nervous System.

← Nazaj na vse članke
Naslednji korak

Ustavite se.
Prisluhnite sebi.

Za vprašanja ali dogovor o obisku mi pišite. Skupaj lahko preveriva, kateri pristop je za vas primeren.