Obravnave · TOČKA

Celovit model energijske dinamike v telesu

Anatomski prikaz centralnega živčnega sistema in hrbtenice

Načela polarne terapije uporabljam kot dopolnitev biodinamične kraniosakralne terapije, kadar želim še celostneje podpreti procese samoregulacije in okrevanja. Terapija polarnosti ponuja celovit model energijske dinamike v telesu ter terapevtskega dela s to dinamiko.

Namen terapije je podpreti kroženje energije skozi celoten sistem. Polarna terapija prepoznava področja, kjer je energija po njenem modelu bolj blokirana, zadržana ali manj pretočna, ter uporablja različne tipe kontaktov in povezav med posameznimi deli telesa. S serijami polariziranih kontaktov terapevt podpre spremembo kakovosti in pretoka energije ter ponovno vzpostavljanje večjega ravnovesja v sistemu.

Polarna terapija je zelo strukturirana, podrobno razdelana in ima jasen tehnično opredeljen teoretični model. V tujini se s polarno terapijo ukvarjajo strokovnjaki različnih profilov, kot so zdravniki, osteopati, kraniosakralni terapevti, fizioterapevti, kiropraktiki in naturopatski zdravniki, poleg terapevtov, katerih samostojna strokovna usmeritev je polarna terapija.

Kaj je polarna terapija?

Polarno terapijo (Polarity Therapy) je razvil dr. Randolph Stone (1890–1991), zdravnik osteopat, naturopat in kiropraktik, ki je svoje znanje anatomije, fiziologije in osteopatije povezal z načeli tradicionalnih medicinskih sistemov. Njegovo delo temelji na razumevanju, da zdravje ni odvisno le od posameznih telesnih struktur, temveč tudi od njihove medsebojne povezanosti in usklajenega delovanja.

Polarnost lahko razumemo kot eno od temeljnih organizacijskih načel življenja. V naravi in človeku se vse odvija skozi odnos med nasprotnimi, a dopolnjujočimi se silami – med gibanjem in mirovanjem, širjenjem in krčenjem, aktivnostjo in počitkom, strukturo in funkcijo. Zdravje ni odsotnost bolezni, temveč sposobnost telesa, da med temi silami ohranja dinamično ravnovesje.

Telo torej ni skupek ločenih organov ali sistemov, ampak inteligentna celota, ki se nenehno organizira in prilagaja. Kadar stres, poškodbe ali dolgotrajne obremenitve porušijo to organizacijo, se lahko pojavijo napetosti, bolečine ali funkcionalne motnje.

Anatomski prikaz možganov, hrbtenice in križnice

Načela polarne terapije zato razumem predvsem kot način poglobljenega opazovanja in razumevanja medsebojne povezanosti telesnih struktur, fascialnega sistema, telesnih tekočin, živčnega sistema in organizacijskih sil, ki usmerjajo življenje.

Linije sil in geometrijski vzorci telesa

Pomemben del tega modela so tudi linije sil in geometrijski vzorci telesa, ki nam pomagajo na primer razumeti različne kompenzacijske povezave v telesu.

Težava v enem kolku ali sakroiliakalnem sklepu se lahko na primer povezuje s sekundarnim vzorcem napetosti oziroma inercije v nasprotnem ramenu, pozneje pa tudi z območjem čeljusti, atlanto-okcipitalnega sklepa ali sfenobazilarnega stika.

Polarna terapija prispeva predvsem podrobno izdelan model energijskih odnosov, polaritet, elementov in povezav med različnimi področji telesa, biodinamični pristop pa poudarja orientacijo na nevtralno, potenco, tekočine, tkiva ter inherentne procese reorganizacije živega sistema.

Polarna terapija tako telo razume kot medsebojno povezano mrežo strukturnih, funkcionalnih in energijskih odnosov ter z različnimi oblikami terapevtskega kontakta podpira ravnovesje, pretok in lastne regulacijske procese organizma.

Kdaj vključujem ta načela?

Načela polarne terapije najpogosteje vključujem kot podporo biodinamični kraniosakralni terapiji pri:

01

kroničnem stresu in izgorelosti,

02

dolgotrajni utrujenosti,

03

motnjah spanja,

04

kroničnih mišično-fascialnih napetostih,

05

dolgotrajnih bolečinah,

06

okrevanju po poškodbah ali operacijah,

07

čustveni preobremenjenosti,

08

podpori naravni sposobnosti telesa za ponovno vzpostavljanje ravnovesja.

Naslednji korak

Ustavite se.
Prisluhnite sebi.

Za vprašanja ali dogovor o obisku mi pišite. Skupaj lahko preveriva, kateri pristop je za vas primeren.